header.png

Populacijske značilnosti

Največ podatkov o populacijskih značilnostih risa je znanih za skandinavske in poljske populacije risa. Spolna struktura stabilnih populacij risa kaže na uravnovešeno razmerje med samci in samicami. Večji delež samcev (64 % na Finskem) so ugotovili na območjih širjenja populacij oziroma ob večanju populacij. To je posledica večje stopnje disperzije pri samcih.

S podatki o odstrelu naj bi bistveno podcenjevali delež mladičev v populaciji, saj so le ti bolj izpostavljeni drugim vzrokom smrtnosti, kot so bolezni, plenilci in drugi neugodni okoljski dejavniki, odstrel pa je običajno vzrok smrtnosti šele v drugi polovici njihovega prvega leta življenja.

Na osnovi podatkov sledenja risov na Poljskem so ocenili, da je v zimskem obdobju v populaciji 24–34 % odraslih samcev, 19–23 % odraslih reproduktivnih samic, 11–26 % doraščajočih živali in nereproduktivnih samic ter 20–45 % mladičev. Samci risa v Evropi dosežejo spolno zrelost pri 33 mesecih. Histološke analize testisov norveške populacije risa kažejo, da približno 50 % samcev doseže spolno zrelost že pri starosti 21 mesecev. Tudi samice v ujetništvu dosegajo spolno zrelost pri starosti 21 mesecev. Podobno so z analizo ovulacije oziroma prisotnosti rumenih telesc ugotovili tudi na Norveškem, kjer je večina samic dosegla spolno zrelost pri starosti okoli 21 mesecev, vendar je bila spolno zrelih tudi približno polovica 7,5 do 11,5 mesečnih samic. Majhna je verjetnost, da bi se v parjenje vključevali tako mladi samci, saj jih od samic odganjajo starejši samci, kar jim najverjetneje omogoča parjenje šele v naslednjem letu, ko so stari nekaj manj kot 3 leta. Nobena izmed 17 enoletnih samic, ki so jih proučevali v Skandinaviji, ni skotila mladičev.

Število skotenih mladičev na samico se pri evrazijskem risu giblje od enega do štirih mladičev. Na Norveškem so pri brejih samicah našli v povprečju 2,5 zarodka (SD ± 0,52). Kaczensky navaja 2,1 (± 0,9) mladiča na leglo v intervalu od 1 do 4.

Reproduktivni uspeh risje populacije je odvisen predvsem od prehranskih razmer v okolju oziroma gostote srnjadi. Samice evrazijskega risa se praviloma parijo od spolne zrelosti do pozne starosti 12–13 let. Pri radiotelemetrični raziskavi v Skandinaviji so ugotovili prisotnost mladičev pri 55 % dveletnih samic ter pri 72 % starejših samic.

V večini evropskih raziskav reprodukcije pri risu ugotavljajo, da je število mladičev na samico ob koncu njihovega prvega leta med 1,2 in 1,6. Od te vrednosti odstopajo podatki iz Švice, kjer so pri proučevanih osebkih ugotovili le 0,69 mladiča na samico.

Smrtnost odraslih risov je med 19 % in 29 %, na Poljskem pa so za obdobje med leti 1978 in 1994 ocenili 37% smrtnost doraščajočih in odraslih risov. Tako na Poljskem kot v Švici je za 63 % do 75 % znanih izgub vzrok v ilegalnem lovu. Dodaten dejavnik izgub zaradi človekove dejavnosti, značilen za kulturno krajino, je tudi promet.

Največji vpliv na populacijsko dinamiko risa ima preživetje odraslih osebkov, drugi najpomembnejši parameter je preživetje mladičev do 1 leta starosti.

Ocene populacijskih gostot risa v različnih območjih v Evropi so od 1 do 6 ose- bkov na 100 km2. V švicarskih Alpah so na območju 500 km2 ocenili gostoto 1,2 odraslega risa na 100 km2, pri čemer je bila gostota večja na čelu širjenja populacije. V švicarski Juri je bila gostota 0,94 osebka na 100 km2, upoštevajoč še mladiče v jesenskem času pa med 1,4 in 1,9 osebka na 100 km2. V obdobju 1991–1996 so gostoto odraslih osebkov v jesenskem obdobju na območju Bialowieze ocenili med 2,4 in 3,2 osebki na 100 km2 (povprečje 2,9), mladičev pa med 0,6 do 2,3 osebka na 100 km2, kar je pomenilo skupno gostoto 4 do 5 osebkov na 100 km2.

Vzpostavljeno iz »http://risi.si/Populacijske_zna%C4%8Dilnosti«

Stran je bila naložena 5.314-krat. Čas zadnje spremembe: 02:19, 24 januar 2007.