header.png

Zgodovina odnosa med risom in človekom

Evrazijski ris je bil v začetku paleolitika pred 10.000 leti razširjen po vsej Evropi (z izjemo Pirenejskega polotoka), od Skandinavije do Sredozemlja ter do Črnega morja na vzhodu. Kaže, da je začel ris najprej izginjati iz nižinskih in priobalnih območij današnje Danske in Nizozemske ter iz večjega dela poljsko-nemške nižine, saj so zadnji znaki prisotnosti risa na tem območju iz bronaste dobe. V večini ostalih območij zahodne in srednje Evrope je ris preživel vse do začetka 19. stoletja (Kratochvil 1968). Okoli leta 1800 je bil ris torej prisoten na širšem območju Alp, na Balkanskem polotoku vse do Grčije, na območju Tater, Karpatov in celotnem območju današnje vzhodne Evrope, pribaltskih držav, Finske in Skandinavije. Sledilo je stoletje hitrega izumiranja in ob koncu 19. stoletja oziroma začetku 20. stoletja je ris izginil iz celotne zahodne in srednje Evrope z izjemo gorskih in sredogorskih območij zahodnih Karpatov. Na Balkanskem polotoku se je ohranila populacija na območju Šarsko-Pindskega gorovja. V Skandinaviji je populacija risa preživela predvsem na severnem delu polotoka. Edino večje območje razširjenosti risa je bila ruska nižina do meje s Finsko na zahodu, vzhodni del pribaltskega območja ter vse do današnje severovzhodne meje Poljske na jugu. Ris se je torej do 20. stoletja ohranil predvsem v hribovitih in redko poseljenih območjih Evrope.

Evrazijski ris je vrsta s široko ekološko valenco, ki se je v preteklosti kazala v veliki razširjenosti, ko je ris poseljeval vse gozdne pa tudi nekatere negozdne tipe v Evraziji (Kratochvil 1968, Matjuškin 1978, Reinhardt 1996). Za razliko od kanadskega risa (Lynx canadensis), ki je prehranski specialist (Mowat 1994), je prehranski spekter evrazijskega risa pestrejši in sega od glodalcev in zajcev do parkljarjev (Breitenmoser in Haller 1987). To kaže, da je ris prilagodljiva vrsta, ki svoje vedenjske vzorce prilagaja okolju, v katerem živi (Breitenmoser s sod. 1998). Vzroke za njegovo izginjanje v Evropi moramo torej pripisati spremenjenim razmeram v njegovem zunanjem okolju. Pri tem se moramo zavedati, da je bilo vzrokov za njegovo izginjanje več — v nekem obdobju oziroma na nekem območju so prevladovali eni, drugje pa drugi dejavniki (Kratochvil in Vala 1968). V tem poglavju bomo poskušali strnjeno predstaviti in osvetliti najpomembnejše dejavnike, ki so pripeljali do tako obsežnega izumiranja risa v Evropi.

Od obdobja, ko je postal lov izključna pravica tistih, ki so imeli moč (predvsem posvetno in cerkveno plemstvo) se je zanimanje za lovne vrste, predvsem parkljarje, v Evropi močno povečalo. Posledično se je povečalo preganjanje zveri. Pogosto je bilo preganjanje dobro načrtovano, zakonsko organizirano ter, kar je najbolj kritično, nagrajevano (Woodroffe 2001). Fevdniki, ki so bili prikrajšani za pravico do lova (predvsem) parkljarjev, so bili zavezani k uničevanju, predvsem volka in risa, z vsemi razpoložljivimi sredstvi (Kratochvil in Vala 1968). Tako je recimo zakonodaja iz srede 18. stoletja v avstrijskih deželah sprožila kampanjo organiziranega uničevanja velikih zveri (Adamič 1999). Preganjanje so spodbujali tudi z razmeroma visokimi nagradami oziroma talijami, ki so za odraslega risa znašale 20 kron, za mladiča pa 4 krone (Ettinger 1897 citat po Frković 2003). Ob tem so na številnih posestvih po Evropi odkupovali risje kožuhe, s čimer so dodatno spodbujali njegovo preganjanje (Kratochvil 1968). V takšnem ozračju je potekalo intenzivno preganjanje risa v Evropi vse od 15. stoletja, njegovi učinki pa so se v spremenjenih oblikah nadaljevali vse do začetka 20. stoletja. Težko je verjeti, da bi bila intenzivnost in učinkovitost lova s takratnimi sredstvi dejavnik, ki bi sam povzročil tako obsežno izumiranje risa v Evropi. Da bi bolje razumeli dejanski negativni vpliv lova na populacije risa v Evropi, moramo poznati tudi druge dejavnike, ki so verjetno bili ključnega pomena, predvsem za hitro izumiranje v 19. stoletju. Od 15. do 17. stoletja je bil najbolj razširjen tip pašništva v Evropi odprti tip, pri katerem se je živina oziroma drobnica pasla na velikih površinah čez vso pašno sezono (Kratochvil in Vala 1968). Domače živali so tako bile izpostavljene napadom velikih zveri, tudi risa. Takšen način paše se je najdlje ohranil predvsem v alpskem območju, kjer je prisoten še danes. Nekatere alpske doline so bile popolnoma brez gozda. Govedo, ovce, konji in koze so se stoletja pasli v gozdovih in na ta način zavirali naravno regeneracijo ter spreminjali gozdove v pašnike (Breitenmoser 1998). To je bila ena izmed okoliščin, ki je dodatno spodbujala iztrebljanje risa, predvsem v kmetijskih in gosteje poseljenih območjih. Po letu 1734 (deteljna revolucija) so vpeljevali nove načine kmetovanja in nove kmetijske kulture (krompir, koruza, sladkorna pesa) in uvajali hlevsko živinorejo in pašo na ograjenih površinah. Obseg intenzivnih kmetijskih površin se je drastično povečal. Zlasti s hlevskim načinom živinoreje se je močno povečala potreba po obsežnih pašnih oziroma travniških površinah (Kratochvil in Vala 1968). Hkrati se je naglo povečevala številčnost prebivalstva. To je povzročilo intenzivno izsekavanje gozdnih površin in izgubo habitata za risa v vseh nižinskih oziroma gosteje poseljenih območjih v Evropi v 15. in 16., predvsem pa v 17. stoletju (Kratochvil in Vala 1968). Areal risa je postajal vse bolj razdrobljen, razdalje med posameznimi populacijami pa vse večje. S fragmentacijo prostora in izolacijo so populacije postajale vse manjše in s tem vse bolj izpostavljene negativnim okoljskim in demografskim dejavnikom, genetskim stohastičnim dogodkom ter robnemu efektu (glej poglavje Populacijska genetika in problemi malih populacij).

Hkrati z izginjanjem gozdnih površin se je bistveno spreminjal tudi gozdni prostor. Prej nedostopna in zaprta gozdna območja so začeli intenzivno izkoriščati predvsem z oglarjenjem, saj je s hitro rastjo prebivalstva močno zrasla potreba po oglju, ki je bilo poleg drv eden najpomembnejših energetskih virov (Kratochvil in Vala 1968, Breitenmoser 1998). Ob koncu 17. in v začetku 18. stoletja se je s povečevanjem potreb po stavbnem lesu oziroma hlodovini začelo razvijati tudi intenzivno gozdarstvo (Wotschikowsky 1997). Z intenzivno sečnjo in gradnjo gozdnih prometnic — ob hkratnem razvoju in širjenju strelnega orožja — se je povečevala tudi intenzivnost in učinkovitost lova tako na plenilce kot na njihov plen (velike rastlinojede). Gostota živine v 17. in 18. stoletju, ki je bila desetkrat višja kot je danes, je hkrati z uveljavljenim načinom gozdne paše predstavljala pomemben dejavnik kompeticije s srnjadjo (Wotschikowsky 1997). Tako se je številčnost velikih rastlinojedov na obsežnih območjih intenzivno izkoriščanih gozdov močno zmanjšala, lokalno pa so nekatere vrste, kot sta na primer jelen in divja svinja, celo iztrebljali. Dejavnik, ki je dodatno pospešil iztrebljanje risa v Evropi, je bilo široko razširjeno ustanavljanje lovnih obor in rezervatov tedanje fevdalne oblasti. Samo na območju današnje Češke in Slovaške je bilo od 11. stoletja naprej ustanovljenih 960 lovnih rezervatov oziroma obor in 920 fazanerij (Kratochvil in Vala 1968). Visoke koncentracije divjadi na majhnih območjih so predstavljale odlične prehranske razmere za plenilce, ki pa so jih z vsemi sredstvi tudi intenzivno lovili. O tem pričajo številna lovsko gozdarska poročila o uplenitvi celih risjih družin (Kokeš 1961, citat po Kratochvil in Vala 1968).

Sodeč po podatkih o odstrelu se je tako razširjenost kot številčnost risa v Evropi do 19. stoletja močno zmanjšala. Večji del procesa izumiranja risa v Evropi je tako potekel do začetka 19. stoletja. Z razkrojem fevdalne družbe se je začelo zmanjševati število in obseg lovnih rezervatov, kar je s hkratno liberalizacijo lovnih pravic povzročilo dokončno izumrtje risa v preostalih delih Evrope.

Vzpostavljeno iz »http://risi.si/Zgodovina_odnosa_med_risom_in_%C4%8Dlovekom«

Stran je bila naložena 8.345-krat. Čas zadnje spremembe: 14:57, 6 februar 2007.